Jadranje z Jadralnim klubom Ribnica

 

 

V maju smo se podali na tradicionalno spomladansko jadranje

 Po običaju se člani Jadralnega kluba Ribnica dvakrat letno odpravimo na klubsko jadranje po Jadranskem morju. Zaradi trenutnih službenih zasedenosti članov, se nas je tokrat po dolgem času zbralo nekoliko manj, tako da smo se odločili za najem zgolj ene jadrnice. Ker pa so tudi vremenske razmere v zadnjem obdobju zelo nepredvidljive, je padla odločitev, da tradicionalni aprilski termin premaknemo v drugo polovico maja.

 

 

Jadranje v teh zgodnejših terminih je sicer za „fantovsko“ družbo kljub malce hladnejšemu vremenu ugodnejše iz več razlogov. V tem času so vetrovi ponavadi močnejši in pogostejši kot poleti, zaradi manjše zasedenosti privezov in sidrišč pa se lahko jadranje čez dan podaljša kar za nekaj ur.

 

 

Na klubskih sestankih, ki jih imamo vsak prvi četrtek v mesecu je padla odločitev, da bomo za kurz tokratnega jadranja izbrali otoke, ki smo jih do sedaj redkeje obiskali. Ker ponavadi začenjamo naše jadranje v enem od mest srednje Dalmacije, so nam otoki Pag in Rab nekoliko od rok. Naše jadranje traja namreč štiri dni, jasno pa je, da je polovico tega časa porabimo za vrnitev. Zaradi tega smo za izhodiščno točko zopet izbrali tradicionalno marino Tankercommerce v Zadru.

 

 

Ob prihodu v marino nas je tam čakala 16 metrska Bavaria in prijazno osebje našega čarterista, s katerim se že dobro poznamo. Po vkrcanju in opravljenih prevzemnih formalnostih se je naše jadranje začelo. Za prvo prenočišče smo izbrali Novaljo na otoku Pagu. Vetrovne razmere nam ta dan niso bile ravno naklonjene, zato smo morali naše jadranje kmalu zamenjati z motoriranjem. Po pristanku v mestni luki in večerji nas je potreba po pretegovanju nog dvignila na sprehod po mestecu, ki pa je bilo v tem letnem času še precej prazno.

 

 

Naslednjega dne se je veter malce okorajžil, tako da smo nadaljevali naše jadranje proti vasici Tovarnele na severnem delu otoka Paga. Tam je bil predviden postanek za kosilo, kavo in kopanje v morju, ki pa je imelo le približno 15 stopinj, tako da sta se za kopanje odločila le dva „kaskaderja“.   Jadranje naj bi nadaljevali proti otoku Rabu, vendar se je valovanje morja, ki ga je vse od zjutraj krepil dokaj močan Jugo, že tako povečalo, da bi lahko imeli časovne probleme pri povratku. Zato smo se odločili za spremembo kurza in nadaljevali naše jadranje v smeri proti Istu in nato proti otokoma Silba in Olib.

 

 

Po pristanku na Istu se nas je nekaj podalo na vrh hriba nad vasjo, kjer stoji, tudi od daleč vidna, cerkvica Marija Snežna, od koder je prečudovit razgled na ta del hrvaškega otočja.

 

 

Ker je pristanišče na Silbi nekoliko plitko za „našo“ jadrnico je bila logična odločitev, da naše jadranje od Ista nadaljujemo proti Olibu, kjer smo preživeli večer v vaški gostilni in poskusili njihovo „kulinariko“. Žal pa je bilo naše zadovoljstvo mešano, saj se bile nekatere jedi okusne, nekatere pa se jim niso najbolje posrečile. Zadnji resen dan za jadranje, smo se odločili za krajšo pot, saj je veter spet popustil in za cilj smo določili vas Božava na Dugem otoku. Kljub temu, da veter ni bil močan nas je skoraj celo jadranje spremljalo precej hladno vreme z le kratkimi trenutki, ko nas je ogrelo šibko sonce. Po končanem manevru pristanka v pristanu Božava in ko nam je „marinero“ povedal, koliko nam mislijo zaračunati privez, kar se je nekaterim zdelo občutno preveč za ta letni čas in obisk, je hitro padla pobuda, da jadranje potegnemo naprej do naše, mnogokrat obiskane destinacije vasice Muline, ki se nahaja na severu otoka Ugljena.

 

 

V Mulinah se res pogosto ustavimo, saj je oddaljenost do Zadra, ko moramo zadnji dan vrniti jadrnico, ravno pravšnja in ne zahteva kakšnih zgodnjih jutranjih odhodov. Pa še nekaj, pri Lenkotu in v njegovem Kažotu, gostilni na pomolu, se prav dobro počutimo, zvemo marsikaj novega o lovu na tune, saj jih je v tem delu Jadrana bojda največ, bili pa smo že prisotni, ko so jih lokalni ribiči pripeljali, pravkar ulovljene. Kadar ujamejo veliko tuno, je pogled na ribiča, ki prihaja malce podoben Hemingwayevemu starcu, saj tako težke ribe ribič ne more potegniti sam na krov svojega čolna. In verjemite, sveža tuna, ravno prav pečena na gradeli je odlična, pa čeprav riba ni ravno moja najbolj priljubljena jed.