Tekmovanje v kuhanju kostelskega čušpajsa
Kostelski čušpajs je letos kuhalo kar 11 tekmovalcev (1.del)
Turistično športno društvo Kostel (TŠD Kostel) je letos že deveto leto zapored organiziralo tekmovanje v kuhanju kostelskega čušpajsa. Tekmovanje, ki je namenjeno ljubiteljem te značilne kostelske enolončnice, je potekalo v petek, 22. avgusta, in tudi letos na izletniški kmetiji Padovac v vasi Selo pri Kostelu, udeležilo pa se ga je do sedaj največje število tekmovalcev.
Kostelski čušpajs privablja tekmovalce
TŠD Kostel je prvo tekmovanje v kuhanju kostelskega čušpajsa organiziral leta 2006 pri Lovskem domu v Banji Loki. Tedaj se je tekmovanja udeležilo 7 ekip. Kasneje, ko so po otvoritvi Padovčeve izletniške kmetije prireditev preselili v vas Selo pri Kostelu, je število ljubiteljev priprave kostelskega čušpajsa na tekmovanju nihalo, zadnjih nekaj let pa narašča. Tako je na lanskoletnem tekmovanju to značilno kostelsko enolončnico kuhalo 9 ekip, letos pa jih je bilo prijavljeno kar 14, a se je samega tekmovanja na koncu udeležilo 11 ekip. Tudi to pa je bilo še vedno največ, kolikor se jih je do sedaj udeležilo tekmovanja v kuhanju kostelskega čušpajsa.
Zaradi dobre organizacije in prijetnega vzdušja na tekmovanju, se je namreč dober glas o tej kulinarični prireditvi TŠD Kostel razširil daleč izven meja občine Kostel. Tako je bila v zadnjih letih med ekipami, ki so kuhale kostelski čušpajs denimo tudi že ekipa iz sosednje hrvaške, letos pa so se tekmovanja udeležili tekmovalci iz občin: Kostel, Kočevje, Velike Lašče in prvič tudi iz občine Črnomelj.
Kaj je pravzaprav kostelski čušpajs?
Kostelski čušpajs je enolončnica, ki pa, kot je že pred leti povedal predsednik ocenjevalne komisije Leon Pogelšek, pravzaprav ni kostelska posebnost. Jed naj bi nastala v 19. stoletju, kuhali pa naj bi jo po celotni tedanji Avstro-Ogrski in sicer v različnih krajih drugače oziroma različno celo od hiše do hiše. Beseda »čušpajs« izhaja iz nemške besede »zu Speise«, kar po slovensko pomeni »ob shrambi«. Ime čušpajs naj bi dobile jedi, v katere so gospodinje dale tisto, kar so imele pri roki.
V revnih krajih v Kostelu, kjer je bilo meso na mizi le sila redko, naj bi v čušpajs dajale predvsem zelenjavo, ki so jo imele v določenem obdobju na vrtu, če so v jed kdaj dale tudi kakšen košček mesa, pa naj bi bilo to meso kokoši ali zajcev, ki so jih imeli doma, morda kdaj tudi ovce ali konja, ko so ga bili denimo prisiljeni usmrtiti, možno pa je tudi, da so čušpajsu kdaj obogatili okus tudi z divjačino, če je gospodarjem kdaj v kostelskih gozdovih uspelo kaj na črno upleniti. Že zaradi uporabe različnih vrst mesa, če so meso sploh uporabile, predvsem pa dejstva, da do kostelske gospodinje za čušpajs uporabljale zelenjavo z vrta, kar pa pomeni, da so v različnih časih uporabljale različno zelenjavo, po Pogelškovih besedah za čušpajs ni recepta. Da mu danes rečejo »kostelski« čušpajs, pa je razlog v tem, kot pravi Pogelšek, ker so bili Kostelci prvi, ki so bili tako pogumni, da so rekli, da čušpajs ni samo enostavna enolončnica, ampak nekaj več. Kljub temu pa recept za kostelski čuspajs obstaja!
Se nadaljuje ....
