Prekarno delo mladih – kako rešiti problem
Prekarno delo predstavlja problem.
Problem, ki ga predstavlja prekarno delo in možne rešitve, je bila tema okrogle mize, ki sem se je, bolj po naključju kot ne, udeležil pred nekaj dnevi v Starem trgu ob Kolpi. Moram priznati, da sem takrat pravzaprav prvič slišal za izraz prekarno delo. Za tiste, ki morebiti prav tako ne veste kaj je to, pa le kratka razlaga. To naj bi bila vsa delovna razmerja, ki niso pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, oziroma predvsem vse vrste razmerij brez delovnopravnega varstva.
Prisotnim, ki so bili sicer udeleženci tabora, ki ga je pripravilo Društvo za dostojno delo in socialno družbo so svoja razmišljanja predstavili Tatjana Muhič, predstavnica Zavoda za zaposlovanje, Miha Blažič – N'toko, glasbenik in kolumnist in Boštjan Bajec, psiholog.
Kljub temu, da sem sam starejša generacija in se lahko opiram bolj na lastne izkušnje, kot na različne študije, se večinoma lahko le strinjam s predstavljenim problemom.
Kako rešiti problem prekarnega dela....?
Bolj se zadeva zaplete, ko se poskuša najti rešitve. Slišati je bilo moč za možnost, ki jo predstavlja skrajšanje delovnega časa, kar že poskušajo uvesti v nekaterih evropskih državah. Sam se bojim, da bi se to morda lahko uspešno realiziralo v segmentu javne uprave (kar bi še povečalo javne stroške) in morda še koga, večina pa bi verjetno pristala pri manjšem plačilu za krajši delovni čas, delati pa bi itak morali po zahtevah delodajalcev, predvsem zaradi strahu pred odpuščanjem (zaradi dolge vrste čakajočih?).
Druga predstavljena rešitev naj bi bila v krepitvi sindikatov in socialne države. Res je, danes so sindikati močni le v sferah kjer je odpuščanje po zakonu težko, če že ne nemogoče (spet morda javna uprava?), medtem ko sindikalnega gibanja drugje praktično ni moč zaznati. Pomislite samo na to, kdo je stavkal v zadnjih letih. Vendar pa, kako to rešiti v tem trenutku? Kako okrepiti sindikate in socialno državo, da ne bo to vse le mrtva črka na papirju? Mlajši se morda niti ne spominjajo, da smo pri nas nekaj takega že imeli. V prejšnji družbeni ureditvi. Torej, nazaj v prihodnost?
Moj pogled in moje rešitve
Jaz ločim delodajalce na dve vrsti. Na tiste, ki se zaradi zahtev prepohlepne „države“ komaj prebijajo in na tiste ki so sami pohlepni in hočejo bogateti na račun drugih. Rešite problem pohlepa in morda boste rešili marsikaj.
Zdi pa se to v trenutnem stanju družbe, etike in morale dokaj težka naloga. Tudi sam spadam med delodajalce, „na žalost“ tiste prve. Do upokojitve imam še nekaj let, pa če sem iskren, tudi jaz ne računam več na dostojno pokojnino. Zaradi tega sem prisiljen iskati rešitve zase. Ne kako dočakati pokojnino, temveč kako dostojno živeti do konca. Torej ni razlike med mladimi in starimi.
Čeprav sem na okrogli mizi zaznal skepso do individualizacije, pa mislim da je v trenutni situaciji prav to, da bomo poskrbeli sami zase edina realnost. Na žalost so prizadevanja tistih, ki jim je mar do soljudi premalo vplivna v primerjavi z močjo kapitala.
Digitalna ekonomija
Živimo v obdobju, ki ga nekateri že imenujejo podjetniška doba. Vse več ljudi v razvitem svetu ustanavlja lastna podjetja s katerimi skušajo zaslužiti za življenje. Vprašanje je le, v kakšni obliki. Nekateri novi podjetniki se bodo spet udinjali le pohlepnemu izkoriščanju drugih, nekateri pa se bodo podali po lastni poti, ki jo med drugim nudi tudi digitalna ekonomija. Podjetja v digitalni ekonomiji delujejo pravzaprav zelo podobno kot oblika dela, ki ga je N'toko opisal kot svojega lastnega, umetniškega. Bistvena razlika je le v tem, da za uspešno delovanje v digitalni ekonomiji ne potrebuješ ne vem kakšnega talenta in pa, da je to realna in dolgoročna možnost.
Biti podjetnik v digitalni ekonomiji je pri nas vendarle še na svojih začetkih in vzbuja pri ljudeh odpor (o razlogih za to pišem v drugih prispevkih), medtem ko je to v tujini vse bolj razširjena oblika samozaposlitve, ki na eni strani, zahteva minimalna vlaganja, na drudi strani pa nudi uspešnim dolgoročno zaposlitev brez šefa, brez delovnega časa in brez geografske omejenosti.
Daleč od tega, da bi bila to edina rešitev, je pa ena od njih, katero sem osebno spoznal in jo še spoznavam. Tako kot je težko naučiti se govoriti in hoditi, je težko tudi začeti katerikoli lastni posel. Bodisi klasičen, bodisi v okviru digitalne ekonomije. Pomoč pri začetkih pa lahko nudijo že vsebine na tej spletni strani in odgovori na vaša morebitna vprašanja, bodisi v spodnjem komentarju ali na naslov gorazd.svete@gmail.com, ne glede na to, ali ste ujeti v prekarno delo o katerem so razpravljali Tatjana Muhič, Miha Blažič – N'toko, in Boštjan Bajec.
