Jadranje in test barke

Jadranje povezuje ljudi tudi kadar niso na morju

Na Martinovo sredo sva se z najboljšo med ženami odpravila na najin pogost rekreativni sprehod okoli mesta. To pot nama je to, ko sva se na koncu ustavila v eni izmed oštarij na obveznega „perčka“, prineslo srečanje z znancema Marjanom in Sandijem. Ker je Marjan tudi sam navtik in lastnik barke, nas je, po „obdelavi“ različnih tem, pogovor seveda pripeljal tudi na jadranje. Ko smo se o različnih morskih dogodivščinah pogovarjali že nekaj časa mi pravi Marjan: „Pa kaj ti sploh še jadraš? Sem mislil da si čisto nehal, saj na tvojem blogu ni več nobenih člankov o tem!“ Me je kar zavrtelo! Mislim, kaj? „Ma ja, nas je kar nekaj, ki to beremo.“ še doda. In kaj naj mu odgovorim? Pošteno? Za to je samo en razlog. Lenoba! V redu, priznal sem, torej mi je pol oproščeno. Za drugo polovico pa bo treba nekaj narediti. Nekaj napisati.

Res je, da v navtiki še nikoli nisem bil tako globoko kot letos in je morda tudi to eden od razlogov, da nisem nič napisal. Bila je namreč neka ideja, da preidem med lastnike ali pa solastnike jadrnice. Zato sva se s prijateljem Tomažem lotila raziskovanja te tematike. Nekateri boste iz različnih razlogov temu rekli neumnost, ampak saj veste „Svaki čovek ima svoj blues“ je pel Marko Brecelj že davno tega. Kje začeti? Na Morjeplovcu seveda. Tam imaš odgovor za vse. Čisto zares! Zato naj se še tukaj zahvalim vsem, ki ste pomagali z odgovori na najrazličnejša, včasih morda tudi „čudna“ vprašanja.

Vzporedno s tem pa sva se seveda odpravila še na oglede različnih tipov in velikosti jadrnic, za katere sva zvedela da so naprodaj. Ko sva na koncu potegnila črto, sva ugotovila, da sva bila na najmanj 20. jadrnicah, prevozila ohoho kilometrov od Pule do Splita. Nekajkrat. Spoznala sva veliko ljudi, večinoma prijaznih, jedla v dobrih in slabih gostilnah. Tudi naučila sva se ogromno. Še vedno sicer nisva bila strokovnjaka, ampak vsak naju pa tudi ni mogel več prinesti naokoli, čeprav so nekateri poskušali tudi to. Včasih sta naju na teh poteh spremljali tudi boljši polovici in delili z nama navdušenje nad navtiko. Skratka, bila je to zanimiva in prijetna izkušnja.

Pa sva kaj našla? Sva! Dufour 365 Grand Large je zgledala kot sanjska barka glede na vse naše želje. Barka z imenom Jonathan Silver je bila tudi naprodaj in z lastnikom smo se dogovorili, da jo najamemo za pet dni in tako dodobra preizkusimo. Po tem preizkusu je odločitev padla. Barka je bila sicer nekaj nad našim, na začetku zastavljenim budžetom, vendar nam je bila res všeč. Na sestanku z lastnikom smo se praktično vse že dogovorili. Glede cene in predplačila kot tudi glede dviga barke in pregleda motorja ter morebitne sanacije pred nakupom, saj smo med plovbo opazili manjšo količino vode pod podnicami in rahel bel dim iz izpuha. Ker je lastnik ravno odhajal na jadranje je predlagal da vse papirje in plačilo avansa uredimo po njegovem povratku. Potem pa hladen tuš. Po povratku naju je lastnik obvestil, da nama barke ne bo prodal, ker sva prezahtevna s temi pregledi in da je medtem našel kupca, ki ne zahteva niti dviga barke iz vode pred nakupom. Bravo.

Šok je bil  tako velik, da se je s tem zaključila kar cela zgodba. Začasno? Za vedno? Se bo morda ponovila v kakšni drugačni obliki? Ne vem. Navtika bo zagotovo še vedno del mojega življenja, tako ali drugače. Pa saj pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra.