Ponovno smo se odpravili na družinsko jadranje 

 

 

Že med jutranjim sprehodom po otoku Olibu sem opazil, da se je jugo še nekoliko okrepil, zato je bilo jadranje na „metuljčka“ spet izbrana opcija. Veter pa je bil ravno prav močan, da je bilo jadranje prijetno, dosežena hitrost pa takšna, da je nisem doživel prav pogosto. Jadranje nas je v tem stilu pripeljala do vmesnega postanka na otoku Ist, kjer smo se „morali“ ustaviti in obiskati sedaj že našega znanca, zelo prijaznega in vedno nasmejanega gostinca in njegovo gostilno z zanimivim imenom „Lako ćemo“. Na žalost se nismo mogli zadržati dlje časa, saj je nebo precej potemnelo in je kazalo na nevihto, ki je prihajala od juga, luka na Istu pa je odprta ravno na jug. Poleg tega smo bili privezani bočno na pomol, kjer naj bi, kot so nam povedli ob prihodu, že v kratkem pristal potniški katamaran. Tudi zato nam ni kazalo drugega, kot nadaljevati jadranje proti Olibu, kjer smo se nameravali skriti pred  prihajajočo nevihto.

 

 

Veter se je v tem času precej umiril, zato je moralo jadranje zamenjati motoriranje. Nevihta je medtem nekoliko zamenjala smer, prišla mimo nas prav nad Olib, kjer je celo padlo nekaj toče, mi pa smo na srečo pripluli tja, ko je  bilo že vsega konec in smo lahko dokaj mirno pristali in privezali jadrnico. Med morsko pojedino je spet začelo deževati, tako da je bila ta večer na vrsti družabna igra „Črka na črko“, ki smo jo odigrali v podpalubju Blue winda.

 

 

Po ne preveč nemirni noči nas je zjutraj pričakalo sonce, tako da je bilo jutranje pitje kave zares prijetno, pa tudi skok v čisto morje je nudil svojevrsten užitek. Zato se nam kar ni ljubilo prav hitro izpluti.

 

 

Za naše naslednje mesto prenočevanja smo izbrali zaliv Veli rat na severu Dugega otoka. Za dosego tega cilja smo imeli na izbiro dve možnosti. Ker je bil jugo med otoki prešibak za kakršno koli jadranje, smo obrnili proti zahodu, kjer smo skozi preliv med Istom in Škrado dobili toliko vetra, da smo imeli z bočnim vetrom dobro uro prav prijetno jadranje. Obpluli smo zanimivo skupino otočkov s preprostim imenom Greben, kar pravzaprav tudi so, in se namenili mimo severozahodnega rta Škrade nazaj proti jugu, upajoč na zadostno količino vetra, ki je v tem času že obračal na smer iz zahoda. Na žalost je bil zahodni veter prešibak, da bi z njim lahko premagali valove, ki jih je že dvignil jugo. Zato nam ni preostalo drugega, kot da smo jadranje zamenjali s pogonom na naftne derivate. Pred pristankom v zalivu Veli rat smo se približali še ostankom potopljene trgovske ladje, ki pa kmalu ne bo več znamenitost tega dela morja, saj jo je rja očitno že toliko nažrla, da sta nad površjem le še dva manjša dela. V bodoče bo tam potrebno biti še prav posebno previden, saj bodo ostanki ladje pod površjem in zato nevidni prostemu očesu.

 

 

Zaliv Veli rat je bil ob našem prihodu precej prazen. Razlog za to je bil deloma v tem, ker se počitnice in množično jadranje še ni začelo, svoje pa je k temu, po besedah tamkajšnjega „marinera“, doprineslo tudi to, da so pristojni spet nekoliko podražili privez na bojo. Po privezu barke in kopanju v čisti in prijetno topli vodi smo opazili, da se od zahoda približuje manjša nevihta, zato smo obisk največjega svetilnika na Jadranu preložili na naslednje jutro, nevihto pa smo se namerili preusmeriti od nas s pesmijo ob spremljavi kitare. Uspelo nam je. Bržčas zaradi zgrešenih tonov vodilnega glasbenika, t.j. mene.

 

 

Za zadnje mesto prenočevanja smo, kot običajno,  kadar se gremo jadranje po tem delu Jadrana, izbrali Muline na severu Ugljena in Lenkota z njegovo gostilno „Kažot“, ki je na pomolu Mulinskega pristana. Ker pot ni bila dolga, veter pa rahli maestral, je za to smer spet prišel v poštev „metuljček“, tako da se je na tem izletu pokazal tangun kot izredno dobrodošla priprava za jadranje. Zaradi želje po ohladitvi v morju in potešitvi želodcev smo jadranje prekinili in se med potjo ustavili pred enim izmed bunkerjev za podmornice iz časov JLA, ki jih je kar nekaj na Dugem otoku.

 

 

Ker je bilo časa dovolj, smo naše jadranje nadaljevali z bočnim vetrom, tako izbrali daljšo, pa tudi prijetnejšo pot, saj nas je malce hladil blag vetrič. Ko smo že prispeli v zaliv pred Mulinami, pa smo se po hitrem sestanku premislili in nadaljevali pot proti Zadru, saj je bilo še vedno dovolj zgodaj, pa tudi pretirane utrujenosti ni bilo. S tem smo si prihranili res zgodnje prebujanje in jutranjo vožnjo proti Zadru naslednjega dne.

 

 

Po pristanku v marini v Zadru smo zadovoljni, da je vse potekalo večinoma po naših željah, zaključili naše jadranje. Čakala nas je le še večerja, naslednji dan pa formalnosti v zvezi s predajo jadrnice in pot proti domu.