Po treh letih in pol spet na vrhu
Ko sem se na današnjo čudovito nedeljo po treh letih in pol znova povzpel na bližnji hrib so se mi med potjo stalno vlekle vzporednice med tem, kako doseči uspeh v poslu, ali v športu, pa čeprav je to morda le rekreacijski vzpon na bližnji hrib.
Pred leti sem namreč redno, vsako nedeljsko dopoldne namenil pohodom na bližnje hribe. Potem pa so se začeli problemi, ki sem jih poimenoval KKK. Najprej križ, potem koleno, na koncu pa še kronična lenoba. Kar naenkrat „ni bilo več časa“ za to.
Ovire za uspeh v poslu, športu ali kjer koli drugje
Kljub temu, da v zadnjem času skoraj vsak dan delam približno sedem kilometrske pospešene sprehode, sem večkrat pomislil na to, da bi bil sedaj pa res že čas, da se ponovno podam v hribe. Hoja navkreber po gozdu je le nekaj drugega kot hoja po ravnem asfaltu okoli mesta. Očitno pa je motivacija bila še vedno prešibka. Do danes zjutraj, ko je decembrska nedelja kazala čisto spomladansko podobo. Odločil sem se, da grem, pa kljub temu so se mi začeli pojavljati sovražni izgovori. Bo križ zdržal? Kaj če bo koleno boleče? Če grem, ne bom mogel postoriti drugih stvari. Težka notranja bitka je trajala, dokler si nisem rekel „Stari, če danes ne greš, boš razočaral sam sebe in boš še nekaj dni slabe volje.“ Ta stavek je pomenil prvi uspeh – TRDNO ODLOČITEV da to naredim.
Nikoli ne odnehaj in uspeh bo slej ko prej prišel
Da bom prišel na vrh in s tem dosegel današnji uspeh sem se zavestno odločil, da ni pomembno koliko časa bom hodil, kakšen bo moj tempo, saj sem vedel, da je moja kondicija za tak vzpon na psu. - DOSEČI MORAM LE SVOJ CILJ, ni pomembno kaj si o mojem tempu mislijo drugi.
Problemi so se začeli na približno treh četrtinah, ko so noge postale težke. Takrat sem že pomislil, da bi se obrnil. Pa sem se spomnil na to kar tudi vam večkrat napišem – NIKOLI NE ODNEHAJ. Začel sem pravzaprav uporabljati prav pravila za uspeh v poslu. Cilj sicer imam, to je vrh, samo najprej moram priti do naslednje bukve, ki pa ni tako daleč, potem kmalu pride še tista velika skala, potem pa podrta smreka. Grem počasi naprej in dosežem svoj delni cilj, nato nadaljujem do drugega in tako naprej. Kar naenkrat se pojavijo pred menoj grajske ruševine na vrhu. Uspeh? Ne še! Še nekaj višinskih metrov prehodim z lahkoto, težkim nogam navkljub. Na vrhu pa me seveda čaka nagrada. Počitek in čudovit razgled na mesto v dolini, predvsem pa zadovoljstvo s samim seboj. Naredim še posnetek za ta članek, ki sem ga medtem že spisal v svoji glavi. Res je, tudi MARSIKATERA IDEJA ZA DELO IN USPEH SE RODI med takim pohodom.
